STOPINJE PO POTI 90-LETNEGA DELA

Leto 1920.

Šaleška dolina je bila tedaj še odmaknjena, skoraj idilična dolinica ob južnem vznožju koroških hribov, v kateri je čemel star, zaspan podgrajski tržič Velenje, prvič omenjen leta 1374.

Podatki o trgu in njegovih prebivalcih iz tega obdobja so dokaj skopi, skromni pa so tudi zapisi iz prvih let delovanja Velenjskega pevskega društva, katerega tradicijo je prevzel in negoval današnji moški pevski zbor "Kajuh" iz Velenja.

Iz podatkov, ki so bili dosegljivi, je razvidno, da je do ustanovitve VELENJSKEGA PEVSKEGA DRUŠTVA prišlo leta 1920 in sicer na pobudo in željo dveh zagnanih posameznikov - Karla Potočnika in Starčiča, ki sta naprosila tedanjega priznanega domačega glasbenika, komponista zborovskih, klavirskih in orkestralnih del, gospoda FRANA KORUNA - KOŽELJSKEGA, da bi pomagal pri ustanovitvi pevskega zbora oziroma društva.

Ideja je kmalu obrodila svoj sad in zborovodja novo ustanovljenega zbora je postal Fran Korun - Koželjski in ga je (po razpoložljivih podatkih) vodil skoraj dve desetletji.

Nejasni in razmeroma neoprijemljivi so tudi podarki o obstoju in delovanju zbora v času narodnoosvobodilnega boja, dejstvo pa je, da je Velenjsko pevsko društvo s svojim delom po končani vojni nadaljevalo.

Hkrati z razvojem skromnega trga Velenje v eno najmodernejših slovenskih mest, se je razvijala in rasla tudi pevska tradicija Velenjskega pevskega društva, k čemer sta pripomogla tudi prva dva povojna dirigenta - JANKO LUKMAN in RIHARD BEUERMANN.

Za njima je zbor prevzel LUDVIK GLAVNIK, ki je bil umetniški vodja, pevovodja skoraj poldrugo desetletje.

V sezoni 1963/64, je pevce zaradi bolezni Ludvika Glavnika vodil pevovodja MARJAN KOZMUS, leta 1972 pa je mesto umetniškega vodje zbora za Glavnikom prevzel pevovodja ZMAGO FRANKOVIČ, njega je nasledila ALENKA MLINŠEK. Od leta 1994 do 2003 je zbor vodil JANEZ KOLERIČ, nasledil pa ga je ANDREJ FIŠER, vse do leta 2012. Sedaj zbor poje pod taktirko METKE SMIRNOV.

V vseh teh letih obstoja pa se v zboru niso menjali le pevovodje, v njem so peli in se zamenjali mnogi pevci - pa tudi ime zbora se je spremenilo.

Konec petdesetih let (zaslediti je bilo mogoče dve letnici - 1956 in 1960) so se iz Velenjskega pevskega društva preimenovali v MOŠKI PEVSKI ZBOR "KAJUH".

Ime so si nadeli po rojaku, pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je bil ubit leta 1944 v bližini svojega rodnega Šoštanja, pri Žlebniku v Belih Vodah.

Da je zbor v devetih desetletjih mogel doseči kvalitetno umetniško raven pri svojem izvajanju, so se morali prav vsi člani zbora zavedati prevzetih nalog in storiti po svojih najboljših močeh vse, da so disciplinirano omogočili vodstvu zbora, še posebej pevovodjem, da so izoblikovali nove pevce.

S tem so zbor kot celoto pripeljali do tistih kvalitet, ki so si jih morali zastavljati kot cilj za uspešen nastop, do tistih kvalitet, ki so dale zboru trdnost in zaupanje, da je lahko nastopil in zapel med še tako hudimi konkurenti, tekmeci.

Sedanje glavne pevske aktivnosti so vsestanske in tradicionalne. To so dobrodelni koncerti v Domu varstva odraslih Velenje, koncerti ob jaslicah na Velenjskem gradu, udeležba na revijah Pozdrav pomladi v Velenju, sodelovanje na vseslovenskem taboru v Šentvidu pri Stični ter nastopi na Žlebnikovi domačiji, kjer je padel partizanski pesnik Kajuh.

Pojemo tudi drugod po Sloveniji na povabilo ali pa se povabimo sami. Vsakoletni koncert imamo junija na Velenjskem gradu.

"Kajuhovci" se lahko pohvalimo z mnogimi priznanji in nagradami.

S svojim petjem smo si pripeli Kajuhovo nagrado (leta 1969) in prejeli več Napotnikovih priznanj, Napotnikovih in Gallusovih značk, diplom in društvenih priznanj.

In kot se galsi del naše himne:

Da se nikoli ne pozabi,

kdo bil Kajuh je in kdo mi,

naj dolga leta še vam poje,

moški zbor Kajuhoci !